Dogodki v kraju

 

Mednarodna revija starodobnikov prihaja tudi v Škofjo Loko

V Kamniku se danes zjutraj z uradnim odprtjem začela letošnja mednarodna revija starodobnikov v organizaciji Društva starodobnih vozil Kamnik! Ti se bodo ustavili tudi v Škofji Loki, kamor jih bo pot pripeljala okoli 12. ure pravi predsednik društva Miroslav Vrhovnik in dodaja, da bodo obiskovalcem in udeležencem Škofjeločani:
skloka6

Škofji Loki regijska specialna olimpijada

Ob 9-ih so se na stadionu za osnovno šolo Škofja Loka – Mesto začele 23. regijske igre Specialne olimpijade. Doktorica Katja Vadnal, predsednica Sožitja, zveze društev za pomoč osebam z motnjo v duševnem razvoju, je povedala, da ima specialna olimpijada dva dela:

Znane osebnosti

Cvetko Golar

V1-151229859
Rodil se je 4.5.1879 v vasi Gosteče pri Škofji Loki, v družini s sedmimi otroki. Že kot zelo majhen je vzljubil domačo pokrajino in okoliške griče. Zaradi tega ga je kasneje večkrat dajalo domotožje, ko je hodil v šolo v Škofjo Loko in kasneje, ko je začel obiskovati gimnazijo v Ljubljani. Gimnazije ni dokončal in tako se je na koncu šestega letnika odpravil v Zagreb, kjer je urejal dijaški list Nova nada. V gimnaziji je spoznal Josipa Murna s katerim sta celo prebivala skupaj v ljubljanski Cukrarni. Preko Murna se je Golar spoprijateljil tudi z Otonom Župančičem, s katerim sta tudi po Murnovi smrti ostala prijatelja. Bil je tudi vojak med prvo svetovno vojno, vendar je služil v zaledju. Golar je imel iz časa svojih mladostniških bohemskih let tudi sina Manka, ki je kasneje živel z njim in njegovo novo ženo na posestvu v Ljutomeru. Ukvarjal se je z novinarstvom, pisal je zgolj zaradi kruha. Večino časa je Golar preživel v Ljubljani, nekaj v Celju, nazadnje pa se je ustalil v Ljutomeru, kjer se je ukvarjal s čebelarstvom in sadjarstvom. Za Golarja pravijo, da je učenec Josipa Murna, vendar še zdaleč ni tako nežen in čuten kakor on. Področje na katerem je ustvarjal Golar je zelo obsežno. Da je temu tako se pozna, da je Golar večinoma ustvarjal zaradi lastnega kruha. Pisal je pesmi, novele, dramske igre, urejal pa je tudi časopise, liste in almanahe kot so Domovina, Novi slovenski Štajerec, Naš list, Na novih potih, Ljubljanski zvon, Slovan, Slovenski narod. Svoja dela je objavljal tudi v ameriškem izseljenskem listu Glas naroda. V svojih delih je predvsem slikal motive iz kmečkega okolja, najraje je neko novelo ali pesem postavil na območje Soriškega polja. Nekaj najboljših pesmi, kot je Pelin roža, je nastalo med prvo svetovno vojno, kjer se je mnogokrat srečal z smrtjo kakšnega mladega fanta. Kasneje je začel pisati tudi dramske igre, ki pa so bile nekatere zelo dobro sprejete, nekatere pa je zaradi glasnega odpora moral popraviti in še enkrat objaviti. Veliko je pisal tudi za otroke. Proti koncu življenja lahko pri Golarjevih delih opazimo očitno izpetost, mnogokrat pa je v novih zbirkah objavil tudi veliko starejših svojih del:

Pesniške zbirke: Pisano polje (1910), Rožni grm (1919)
Prozna dela: Kmečke povesti (1914), Pastirjeva nevesta (1923)
Odrska dela: Vdova Rošlinka, Zapeljivka (po popravku Dekle z rožmarin/rožmarinom), (1925),
Dve nevesti (1942), Ples v Trnovem (1942)
Pesmi za otroke: Veseli svatje (1942), Razposajenci (1943), Srp in klas (1952), Čez loke in potoke (1956)
Uredniško delo: Sto let slovenske lirike’ (od Vodnika do moderne), Fran Levstik: Poezije I- III, Bob za mladi zob (pesmi za mladino), Slovenske balade in romance.

Umrl je leta 18.12.1965 v Ljutomerju.

Zanimivosti/Opis kraja

video

Župnijska cerkev Sv. Jakoba, prvič omenjena leta 1271 in na novo v gotskem slogu sezidana v letih 1471-1532. Ostanki fresk v ladji so iz okoli 1471. V sklepnikih so grbi škofa in premenitašev ter znamenja cehov. Slika Oljska gora je verjetno delo slikarja Franca Remba (1674-1718). Cerkev je bila obnovljena leta 1931. Za opremo je skrbel Jože Plečnik. Do leta 1804 je bila cerkev podružnica Stare Loke. Nunski samostan je bil ustanovljen 1358 za klarise. Leta 1660 sta bila cerkev in samostan poškodovana v požaru.

 Leta 1547 je mesto dobilo Špital (ubožnico in hiralnico). Sedanja stavba je iz leta 1720. Špitalska cerkev je iz leta 1710, prenovljena 1885 in ima bogat baročni oltar z Layerjevo sliko.

 Kapucinski samostan in cerkev Sv. Ane so zgradili 1709. Stenske slikarije so Gosarjeve in Ogrinove. V samostanu je knjižnica starih verskih knjig, tudi rokopis pasijonske procesije iz leta 1721, ki ga je napisal pater Romuald v slovenščini.

 Nad mestom stoji Škofjeloški grad. Prvotni je bil iz 13. stoletja, po potresu 1511 na novo sezidan. Sredi dvorišča so leta 1521 postavili visok stolp, leta 1526 pa stolp s kapelo. Po sekularizaciji leta 1803 je bila v gradu davkarija, sodišče in zemljiška knjiga, v stolpu pa ječe. Leta 1864 je grad kupil industrialec Fidel Terpinc. Leta 1891 so grad kupile uršulinke. Dvoriščni stolp so dale podreti, zgradile pa so nov trakt z dvorano. Iz samostana na grad so zgradile stopnišče in združile oba vrtova. Med obema vojnama je bila v gradu bolnišnica, po 2. svetovni vojni pa kazensko-poboljševalni zavod. Od leta 1959 je v gradu Loški muzej.

 Kašča je stala že pred potresom in bila 1513 obnovljena, kar piše na vzidani plošči s Filipovim grbom.

 Homanova hiša je bila v lasti freisinškega škofa in ima na portalu letnico 1529. Na vogalih so stolpišasti pomoli, v veži je grebenast obok. Na trgu so še druge zanimive stare hiše.

 Kamniti ali Kapucinski most je iz sredine 14. stoletja. Na mostu je kip Janeza Nepomuka z mestnim grbom.

 Priljubljena izletniška in razgledna točka nad mestom je hrib Lubnik.

 

Gospodarstvo/Prometne povezave

V Škofji Loki sta bili obrt in industrija v zgodovini zelo živahni in sta dajali utrip mestu. Znana je bila tovarna klobukov Šešir (delovala je od leta 1919 dalje), elektro podjetje Elra (od 1954), kasneje tovarna hladilnikov LTH, tovarna odej Odeja (od 1940), prevozništvo Transturist (od 1954), gradbeno podjetje Tehnik (od 1948), konfekcija Kroj (od 1946), tovarna izolacijskega materiala Termo, danes Knauf Insulation. Mnoge danes ne obratujejo v

 Železniška proga Jesenice-Ljubljana poteka na oddaljenosti 3 km izven starega mesta. Leta 1953 so do železniške postaje zgradili cesto.

 V Škofji Loki se križa več cest, ki peljejo v Poljansko in Selško dolino in povezujejo Idrijsko in severno Primorsko, ena proti Kranju in dve proti Ljubljani

 

Zemljepis/Podnebje

Škofja Loka leži na nadmorski višini 354 metrov, ob sotočju rek Poljanske Sore in Selške Sore, na prehodu iz Sorškega polja v Škofjeloško in Polhograjsko hribovje. Stari del mesta stoji na rečnih terasah in obsega Mestni trg (Plac) in Spodnji trg (Lóntrg). Nad gradom se dvigata hrib Kráncelj (475 m) in Štángruf (472 m) sestavljena iz srednjetriasnega škofjeloškega ploščatega apnenca. Na pomolu, ki štrli iz brega stoji Loški grad, v katerem je danes Loški muzej. Za njim je kraški svet poln vrtač in kraških jam. Severno od središča mesta je hrib Kamnitnik (414 m), znan po konglomeratni skali. Puštalski most in Puštalska brv čez Poljansko Soro vežeta mesto z vasjo Puštal. V nekdanje Kapucinsko predmestje vodi Kamniti most. Z Lontrga se gre čez Lahov most v novejši del mesta

Kordinati 46°10′1.99″N 14°18′10.94″E

Podnebje je srednjeevropsko z zmerno mrzlimi zimami in ne prevročimi poletji. Padavin je okoli 1500 mm na leto. Obe reki imata hudourniški značaj z največjim pretokom jeseni in spomladi

 

Zgodovina

Zgodovina Škofje Loke se začne z letom 973, ko je cesar Otom II (1184-1220) loško ozemlje dodelil freisinškemu škofu Abrahamu v fevd. To pa ni bila današnja Škofja Loka ampak Stara Loka. To so ustanovili škofje kot svojo upravno in gospodarsko središče, saj je bil kraj na strateško pomembnem križišču.

Prvič je bila Škofja Loka omenjena kot trg leta 1248, leta 1274 pa kot mesto. V 11. in 12. stoletju so dali škofje zgraditi na Kranjceljnu romanski Zgornji stolp in grad. Gospostvo je upravljal glavar, ki je stanoval na gradu. V imenu zemljiškega gospoda je izvajal sodno oblast, ki jo je škofom izročil leta 1257 oglejski patriarh Gregor. Leta 1274 je Otokar II. Loškemu gospostvu poveril tudi deželno sodstvo. Deželnoknežji sodnik je izrekal najhujše kazni, na smrt obsojene so obglavljali pri Krvavem znamenju v Stari Loki ali jih obešali na Gavžniku. Imeli so tudi Kaščo. Meščani so lahko trgovali, podeželski podložniki pa so smeli prodajati le svoje pridelke.

Zapisi navajajo da je bila Škofja Loka v 14. stoletju obdana z obzidjem s petimi obrambnimi stolpi in petimi mestnimi vrati. Imela je mestno avtonomijo. Leta 1457 je v mesto vdrl Jan Vitovec, vojskovodja celjskih grofov in mesto požgal. Leta 1476 so mesto napadli Turki. Večkrat je po mestu pustošila kuga. Leta 1511 ga je porušil potres. Takratni zemljiški gospod škof Filip je mesto obnovil in nekatere stavbe stojijo še danes, Zgornji stolp pa je ostal v ruševinah. Uničujoča za mesto sta bila požara v letih 1660 in 1698. Po tem se mesto ni kaj dosti spreminjalo. Leta 1789 so podrli mestno obzidje in ukinili mestna vrata.

V srednjem veku sta bili v Loki močno razviti obrt in trgovina. Pod Kamnitim mostom je omenjen mlin že leta 1309. Mnogo je bilo kovačev, čevljarjev, krojačev, pekov in drugih. Leta 1673 je bilo v Loki 95 rokodelcev z mnogomi pomočniki. Organizirani so bili v rokodelskih cehih, ki so bili na višku v 17. stoletju. Živahna je bila trgovina z železom, loškim platnom in siti.

Leta 1803 je bila Škofja Loka priključena avstrijski Vojvodini Kranjski.

Škofja Loka je bila prvo mesto na Kranjskem, ki je dobilo električne luči že pred potresom leta 1895.

Med drugo svetovno vojno so Škofjo Loko najprej zasedle italijanske sile (13. aprila 1941), nemška vojska pa jih je zamenjala 17. aprila. Prvi prebivalci mesta so bili aretirani od Gestapa že 6. maja 1941, v naslednjih tednih je bilo 26 družin izgnanih v Srbijo. Partizani so mesto osvobodili 9. maja 1945.

Škofja Loka ima eno izmed najbolje ohranjenih srednjeveških mestnih središč v Sloveniji. Leta 1987 je bilo mesto razglašeno za kulturni spomenik